Svojilni pridevnik iz moških imen in priimkov

Osnovno pravilo je, da iz moških imen in priimkov svojilne pridevnike tvorimo s priponskim obrazilom -ov/-ev.

Primeri:

Blaž – Blažev

Tine – Tinetov

Tam – Tamov

Gradis – Gradisov

Pengov – Pengovov

Posebnosti

1. Namesto -ov imamo -ev, če se podstava končuje na govorjeni c, j, č, ž, š, dž:

Snoj – Snojev,

Moi [moj] – Moiev,

Nestroy – Nestroyev,

Zola(ja) – Zolajev,

Kodrič – Kodričev,

Skerlić – Skerlićev,

Bartsch – Bartschev,

Boccaccio – Boccacciev,

Lipuš – Lipušev,

Janusz – Januszev,

Matjaž – Matjažev;

Lesage – Lesageev,

George – Georgeev;

Lukács – Lukácsev,

Janos – Janosev (madž.),

Eanes – Eanesev (portug.)

2. Svojilni pridevniki na -ov/-ev imajo poleg domačih tudi ustrezna tuja lastna imena druge moške sklanjatve:

Strniša – Strnišev,

Kaluža – Kalužev,

Krleža – Krležev,

Sterija – Sterijev,

Goya – Goyev,

García – Garcíjev,

Šenoa – Šenoov

3. Črkovni sklop (tudi če je katera njegova črka nema) na koncu podstave pred -ov oz. -ev ohranjamo:

Marshall – Marshallov,

Descartes – Descartesov,

Corneille – Corneillev,

Badoglio – Badogliev,

Verrochio – Verrochiev.

Tako je tudi s pisnimi dvoglasniki:

Poe [pó] – Poejev,

Montegue – Monteguejev,

Disney [dízni] – Disneyjev (proti May [máj] – Mayev).

4. Pridevniki iz imen, ki se končujejo na nemi soglasnik (in od rodilnika naprej z osnovo na govorjeni j), imajo v pisavi svojilno obrazilo -ev ali -ov, govorno pa le -ev:

Manet – Manetev/

Manetov [mané manêje1],

Dumas – Dumasev/Dumasov [dimá dimáje1],

Andrew – Andrewev/Andrewov [éndru éndrujev-];

premier – premierev/premierov [premjé premjêjev-].

5. Pri rojstnih imenih iz dveh ali več enot tipa Franc Jožžef, Fran Ksaver, Lucijan Marija,

Jean Paul tvorimo svojilni pridevnik tako, da priponsko obrazilo dodajamo zadnji sestavini,

neprvo sestavino pa pišemo z malo začetnico in strnjeno s prvo: Francjožžefov, Franksaverjev, Lucijanmarijev, Jeanpaulov. Enako je z dvema priimkoma: (Janko) Šolar Brilej – Šolarbrilejev.

Vir: Slovenski pravopis, 2001.

Svojilni pridevnik iz ženskih imen in priimkov

Svojilni pridevniki iz ženskih imen in priimkov pri pisanju pogosto povzročajo kar nekaj preglavic, zato bomo na čim bolj enostaven način pojasnili ustrezno tvorjenje oblik in za boljšo predstavo navedli kar nekaj primerov pretvorbe.

Osnovno pravilo je, da iz ženskih imen in priimkov svojilne pridevnike tvorimo s priponskim obrazilom -in.

Primeri:

Anka – Ankin
Liska – Liskin
Sapfo – Sapfin
Beatrice – Beatricin
Karmen – Karmenin
Matica – Matičin
Mary – Maryjin
Marija - Marijin

Posebnosti

1. Če se osnova v imenovalniku končuje na samoglasnik, se:

za i, y podaljša z j:
Kitti – Kittijin
Jenny – Jennyjin

za e, a, o, u pa ne obvezno:
Livia – Livijin
Tea – Tejin
Minu – Minujin

2. Priimki ženskih oseb navadno ne tvorijo svojilnih pridevnikov z obrazilom -in (torej
namesto Kobilčine slike ipd. rajši slike Ivane Kobilca).

3. Pri rojstnih imenih iz dveh ali več enot tipa Rožža Marija, Ana Marija tvorimo svojilni
pridevnik tako, da pripono dodajamo zadnji sestavini, neprvo sestavino pa pišemo z malo
začetnico in strnjeno s prvo: Rožžamarijin, Anamarijin.

Polvikanje – polovično oziroma pogovorno vikanje

Polvikanje je posebna oblika rabe vikanja, ki jo lahko pogosto zasledimo v vsakdanji rabi jezika. V SSKJ je polvikanje oziroma pogovorno vikanje opredeljeno kot vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini.

Primeri polvikanja:

Ženski spol:
Gospa, boste stopila bliže? (Slovnično ustrezna oblika: Gospa, boste stopili bliže?)

Moški spol:
Gospod minister, ste tak odziv pričakoval? (Slovnično ustrezna oblika: Gospod minister, ste tak odziv pričakovali?)

Kot je razvidno iz zgornjih primerov, je polvikanje prisotno tako pri rabi ženskega kot moškega spola. Obe obliki sta slovnično neustrezni in nista usklajeni s Slovenskim pravopisom, čeprav na žalost obe različici pogosto slišimo tudi na televiziji ali radiu, kjer bi moral biti rabljen zborni oziroma knjižni pogovorni jezik.

Včasih ljudje različico uporabijo, ker želijo ustvariti neko vmesno varianto med popolnoma uradnim naslavljanjem in prijateljsko držo, vendar je bolj primerno upoštevati pravila za tikanje in vikanje, ki smo jih obrazložili v prejšnjem prispevku, medtem ko se moramo polvikanju še posebej ogniti v zapisanih besedilih.

Aplikacija Pravopis

Želite imeti slovnična pravila vedno na dosegu roke? Zdaj je na voljo uporabna aplikacija Pravopis za pametne telefone, ki obsega najpomembnejša poglavja slovenskega pravopisa, podkrepljena z enostavnimi razlagami in uporabnimi primeri.

Prvi mobilni pravopis za pametne telefone v Sloveniji

Aplikacija omogoča enostavno iskanje po vsebinah ter vam olajša delo, da lahko v trenutku najdete želena pravila. Poleg tega aplikacija omogoča tudi shranjevanje priljubljenih vsebin, da so vedno na dosegu roke.

Aplikacija je za uporabnike telefonov z operacijskim sistemom Android na voljo na naslovu:

ANDROID APLIKACIJA PRAVOPIS

Za Apple uporabnike je aplikacija Pravopis na voljo v appstoru pod geslom Pravopis oziroma na naslovu:

APPLE APLIKACIJA PRAVOPIS


Več informacij o aplikaciji je na voljo tudi na naslovu: http://www.slovenskipravopis.si/

Ponedeljkova klepetalnica: Pogoste slovnične zagate

Vedenje o slovenskem jeziku želimo še bolj razširiti in podajati znanje na prijazen ter razumljiv način, zato smo se odločili, da bomo enkrat mesečno organizirali tematske klepetalnice, kjer boste lahko dobili neposredne odgovore na morebitna slovnična vprašanja, dileme pri pisanju in podobno.

Na vaša vprašanja bo odgovarjala Nina Barbič, univ. dipl. slov. in lit. komp., ki bo poleg odgovorov z vami delila tudi uporabna gradiva, povezana z osrednjo temo klepetalnice.

Klepetalnica s tematiko Pogoste slovnične zagate bo potekala v ponedeljek, 23. aprila, od 18.00 do 19.00.

Prijavo na BREZPLAČNO klepetalnico pošljite na naslov pisanje.besedil@gmail.com, povezavo do klepetalnice pa boste pravočasno prejeli po e-mailu.

Za sodelovanje v klepetalnici potrebujete zgolj dostop do interneta. V klepetalnici lahko sodelujete anonimno.

Pohitite, maksimalno število udeležencev je 15.

Kaj pridobim z udeležbo na klepetalnici?

• Odgovore na slovnična vprašanja in zagate,
• neposredno brezplačno pomoč strokovnjaka,
• možnost svetovanja glede slovničnih dilem,
• interaktivno učenje,
• BONUS gradiva - priročnik.

Prijava na klepetalnico: pisanje.besedil@gmail.com

Vikanje in tikanje

V slovenskem jeziku so razmejitve med tikanjem in vikanjem razmeroma jasne in glavna razlika med obema je sledeča:

tíkati 1 -am nedov. (i) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine: bil je v dvomih, ali naj jih tika ali vika; dovolila mu je, da jo tika; z vsemi se tika ♪

víkati -am nedov. (i) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪

Pri tikanju torej uporabimo 2. os. ednine: Tine, mi boš kmalu prinesel knjigo?
Pri vikanju uporabimo 2. os. množine m. spol: Robert, boste zvečer prišli na srečanje?

Pravila za vikanje oziroma tikanje

Z uporabo vikanja oziroma tikanja v slovenskem jeziku izražamo medsebojna razmerja, generacijska razmerja, prijateljske vezi, poslovne vezi, v večini primerov pa je vikanje razumljeno tudi kot izraz spoštovanja.

Glede rabe tikanja po bontonu veljajo pravila, ki jih usmerjajo nadrejenost, spol in starost. Starejša oseba vedno predlaga tikanje mlajši osebi, v odnosu gospod–gospa tikanje vedno predlaga gospa, v odnosu nadrejeni–podrejeni pa tikanje predlaga nadrejeni.

Raba besed tam in tja

Pogosto se dogaja, da ljudje v besedilih mešajo rabo besed tja in tam oziroma se v določenih primerih ne znajo ustrezno odločiti, katera oblika je primernejša. Na enostaven način bomo skušali predstaviti razliko med obema besedama in posebnosti glede rabe obeh.

Kot izhodišče si bomo ogledali, kaj o obeh besedah povedo priročniki. V SSKJ je med besedama zabeležena naslednja razlika:

tàm

1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tam leti letalo; pokazal je z roko: tam se je ponesrečil; znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro / tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo; tisto tam je ajda

2. izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: pridite sem, kaj pa delate tam / tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz; kako živite tam pri vas; bila je noč, tam daleč je pokalo; to se je zgodilo tam nekje v Ameriki

3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: padel je v jarek in tam obležal; staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo na njenem mestu; preselil se je v mesto in se tam zaposlil

tjà

1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerega se usmerja pozornost koga: poglejte, tja bomo šli; tu ni prostora, tja položi / kam naj sede? Tja na klop; tja gor splezaj / teci do tja in nazaj

2. izraža iz položaja znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja: ne hodi tja, tam je nevarno; kako si prišel tja / plašč spravi tja, kjer je bil prej; na počitnice bomo šli tja kot lani

3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja: kraj je turistično zanimiv, zato hodi tja veliko ljudi; hišo so zgradili že lani, vendar se tja še niso vselili / v knjigi so tudi take fotografije, ki ne spadajo tja

4. izraža smer premikanja, dejanja stran od govorečega: veter nosi dim tja; tja se obrni, poglej / letalo je poletelo tja proti hribom; nevihta je odhrumela tja čez; ne vem, kam gre, tja dol se je odpeljal / voda se je razlila tja po dolini; ravnina sega daleč tja na sever

Poenostavljeno: razlika med besedama tja in tam

Kot je mogoče razbrati, sta si oba osnovna opisa besed v SSKJ zelo blizu, vendar je bistvena razlika med njima ta, da beseda tam označuje prostor nahajanja oziroma dogajanja česa, beseda tja pa prostor kot cilj premikanja. Besedo tam uporabimo torej v primerih, ko opisujemo, kje se nekaj nahaja ali dogaja (ni glagola premikanja), medtem ko je v primeru rabe besede tja ponavadi zraven glagol premikanja (je poletelo, gre, se je razlil).

Dober primer razlike med obema besedama je razviden v naslednjem stavku:
Ne bomo šli tja, ker tam nimajo dovolj prostora za nas.