Kako izdati knjigo

Kako izdati knjigo v novi, digitalni dobi, je vprašanje, ki danes ponuja več odgovorov, kot kadar koli prej. Dejstvo je, da so postale čakalne vrste pri slovenskih založbah zaradi naraščajočih stroškov vedno daljše in se pogosto daje prednost tujim uveljavljenim avtorjem. Druga opcija je samozaložništvo, ki nam sicer dopušča večjo avtorsko svobodo, vendar nas precej udari po denarnici.

Kaj je torej prihodnost?

Trende so v zadnjih letih začrtali in jih uspešno uresničujejo v tujini, saj s porastom bralnikov neverjeten razcvet doživljajo elektronske knjige, ki beležijo kar 30 % letno rast in so v eni največjih knjigarn na svetu Amazon.com že skoraj presegle prodajo tiskanih knjig.

Zdaj je tovrstna priložnost za uveljavljene in neuveljavljene avtorje končno na voljo tudi v Sloveniji. Na spletu je namreč mogoče opaziti mnogo kakovostnega pisanja, vendar vsi ti avtorji pri založbah ostajajo na obrobju, zato se je porodila ideja, da se piscem ponudi možnost profesionalne objave knjige v elektronski obliki.

Elektronska objava in prodaja knjige sta enakovredni klasični

Stroški objave knjige predstavljajo manj kot ¼ stroškov klasične objave knjige, pri čemer je elektronska knjiga popolnoma enakovredna klasični izdaji. Ob objavi knjige je poskrbljeno za pridobitev kataložnega zapisa CIP, ki ga imajo monografske publikacije v slovenskem jeziku ter številke ISBN (International Standard Book Number), ki je mednarodni sistem številčenja publikacij z namenom enkratne in nezamenljive identifikacije vsakega naslova posebej v mednarodni izmenjavi podatkov. Knjigo je mogoče enakovredno najti tudi v sistemu COBISS.

V sklopu objave knjige je avtorju zagotovljena celostna podpora – od pretvorbe knjige v vse e-formate, ureditve besedila za elektronski medij, lektoriranja do izdelave grafične podobe naslovnice.

Avtorji prejmejo 70 % od vsakega prodanega izvoda

In še najlepši del: objava knjige se avtorju (s)plača. Knjige namreč dodamo v spletni nakupovalni center enakupi.com, pri čemer avtor prejme 70 % od vsakega prodanega izvoda. Avtor ima možnost knjigo brez obveznosti tržiti tudi drugod, jo promovirati in pritegniti čim več bralcev.

VEČ INFORMACIJ: http://www.elektronske-knjige.si/

Frazemi in primeri frazemov

Frazem je stalna besedna zveza, kar pomeni, da po govornem dejanju ne razpade temveč ohranja določeno pomensko in strukturno zvezo, poleg tega pa je njen pomen običajno popolnoma ali delno predvidljiv.

Bistvo frazemov je, da se zunanja pojavnost ne izrazi neposredno, ampak posredno z ubeseditvijo druge primerljive pojavnosti, s čimer lahko dosežemo npr. bolj duhovito ali bolj nazorno sporočilo s pomočjo asociacij.

Za lažje razumevanje si oglejmo primer frazema:

Zdaj sem pa na konju (frazem biti na konju).

Besede iz zgoraj omenjene besedne zveze imajo točno določen pomen zgolj kot skupna enota in nas v tem primeru ne zanima pomen posameznih besed (biti kot izražanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti, na za izražanje premikanja k zgornji strani česa in konj kot domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe). Zanima nas pomen celotne zveze, ki pomeni uspeti, doseči cilj.

Prenovitev frazema

Poznamo tudi tako imenovane prenovitve frazema, kadar pomen stalne besedne zveze prilagodimo trenutnemu kontekstu, s čimer dosežemo želeni učinek. Vzemimo npr. frazem Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade., ki ga lahko npr. zaradi humorističnega učinka prenovimo v zvezo: Kdor drugemu jamo koplje, je grobar.

Tu gre v bistvu za tanko mejo med napačno rabo frazemov, vendar za napako štejemo tako spremembo frazema, ko le-ta izgubi svoj pomen oz. pomen ni predvidljiv (npr. frazem metati polena pod noge spremenimo v metati kamne pod noge).

Poceni lektoriranje in hitro lektoriranje

Poceni lektoriranje, ki je tudi opravljeno v izjemno kratkem času, je dejansko postalo resničnost, saj je na eni strani konkurenca izjemno velika, po drugi strani pa sodobna orodja in črkovalniki lektorju bistveno olajšajo delo.

Običajno se lektoriranje obračunava glede na število znakov v besedilu, cene pa se gibajo že od 1 eur/1500 znakov pa vse do 9 eur/1500 znakov za zahtevnejša besedila, čeprav je omenjena postavka že izjemno visoka.

Hitro lektoriranje

Lektura diplomske naloge v obsegu približno 40 strani je lahko opravljena že v 2 dneh, vendar to od lektorja zahteva resnično predanost in posvetitev nalogi, saj je besedilo potrebno pregledati vsaj 2X, kar zahteva kar nekaj časa.

Potrdilo o lektoriranju

Številne fakultete za lektoriranje diplomskih nalog zahtevajo tudi priloženo potrdilo o lektoriranju, ki zagotavlja, da ima lektor ustrezno izobrazbo in izkušnje s področja lektoriranja. Potrdilo o lektoriranju lahko zahtevate v tiskani ali elektronski obliki in dobro je, da se pred lekturo pozanimate, če vam podjetje potrdilo lahko izda.

Kdo lahko lektorira?

Če malo pobrskate po spletu, boste našli ogromno ponudb za lektoriranje, med katerimi je kar nekaj ljudi brez ustrezne formalne izobrazbe. To sicer ne pomeni, da lektura ne bo korektna, vendar v stroki vseeno velja pravilo, da strokovno lektoriranje opravi lektor, ki mora imeti končano ustrezno izobrazbo in primerne izkušnje.

V vsakem primeru bodite previdni, kaj izbirate in naj vas ugodne cene ne zavedejo. Lektoriranje mora biti opravljeno strokovno, v skladu z dogovorjenimi smernicami, poleg tega pa resnično ni odveč, če zahtevate še jamstvo za kvaliteto lekture v obliki potrdila o izobrazbi lektorja.

Raba rodilnika pri zanikanju

Zadnje čase vedno večkrat srečujemo napačno rabo rodilnika v zanikanih povedih, kjer ga vztrajno izpodriva raba tožilnika. Pojav se je razpasel tako v javnih občilih, še bolj pa v zasebni komunikaciji in na socialnih omrežjih.

Primeri neustrezne rabe:

• Blago ne menjamo.
• Žal ni zadel gol.
• Naj bodo previdni, da ne bodo prejeli zadetek.
• To ti ne morem zaupati.
• Ne želim več prejemati novice.

Ustrezne različice:

• BlagA ne menjamo.
• Žal ni zadel golA.
• Naj bodo previdni, da ne bodo prejeli zadetkA.
• TEGA ti ne morem zaupati.
• Ne želim več prejemati novic.

Ali tovrstni primeri neustrezne rabe rodilnika zmotijo tudi vas? Delite kakšno „cvetko“ z nami tudi v komentarjih.

Svojilni pridevnik iz moških imen in priimkov

Osnovno pravilo je, da iz moških imen in priimkov svojilne pridevnike tvorimo s priponskim obrazilom -ov/-ev.

Primeri:

Blaž – Blažev

Tine – Tinetov

Tam – Tamov

Gradis – Gradisov

Pengov – Pengovov

Posebnosti

1. Namesto -ov imamo -ev, če se podstava končuje na govorjeni c, j, č, ž, š, dž:

Snoj – Snojev,

Moi [moj] – Moiev,

Nestroy – Nestroyev,

Zola(ja) – Zolajev,

Kodrič – Kodričev,

Skerlić – Skerlićev,

Bartsch – Bartschev,

Boccaccio – Boccacciev,

Lipuš – Lipušev,

Janusz – Januszev,

Matjaž – Matjažev;

Lesage – Lesageev,

George – Georgeev;

Lukács – Lukácsev,

Janos – Janosev (madž.),

Eanes – Eanesev (portug.)

2. Svojilni pridevniki na -ov/-ev imajo poleg domačih tudi ustrezna tuja lastna imena druge moške sklanjatve:

Strniša – Strnišev,

Kaluža – Kalužev,

Krleža – Krležev,

Sterija – Sterijev,

Goya – Goyev,

García – Garcíjev,

Šenoa – Šenoov

3. Črkovni sklop (tudi če je katera njegova črka nema) na koncu podstave pred -ov oz. -ev ohranjamo:

Marshall – Marshallov,

Descartes – Descartesov,

Corneille – Corneillev,

Badoglio – Badogliev,

Verrochio – Verrochiev.

Tako je tudi s pisnimi dvoglasniki:

Poe [pó] – Poejev,

Montegue – Monteguejev,

Disney [dízni] – Disneyjev (proti May [máj] – Mayev).

4. Pridevniki iz imen, ki se končujejo na nemi soglasnik (in od rodilnika naprej z osnovo na govorjeni j), imajo v pisavi svojilno obrazilo -ev ali -ov, govorno pa le -ev:

Manet – Manetev/

Manetov [mané manêje1],

Dumas – Dumasev/Dumasov [dimá dimáje1],

Andrew – Andrewev/Andrewov [éndru éndrujev-];

premier – premierev/premierov [premjé premjêjev-].

5. Pri rojstnih imenih iz dveh ali več enot tipa Franc Jožžef, Fran Ksaver, Lucijan Marija,

Jean Paul tvorimo svojilni pridevnik tako, da priponsko obrazilo dodajamo zadnji sestavini,

neprvo sestavino pa pišemo z malo začetnico in strnjeno s prvo: Francjožžefov, Franksaverjev, Lucijanmarijev, Jeanpaulov. Enako je z dvema priimkoma: (Janko) Šolar Brilej – Šolarbrilejev.

Vir: Slovenski pravopis, 2001.

Svojilni pridevnik iz ženskih imen in priimkov

Svojilni pridevniki iz ženskih imen in priimkov pri pisanju pogosto povzročajo kar nekaj preglavic, zato bomo na čim bolj enostaven način pojasnili ustrezno tvorjenje oblik in za boljšo predstavo navedli kar nekaj primerov pretvorbe.

Osnovno pravilo je, da iz ženskih imen in priimkov svojilne pridevnike tvorimo s priponskim obrazilom -in.

Primeri:

Anka – Ankin
Liska – Liskin
Sapfo – Sapfin
Beatrice – Beatricin
Karmen – Karmenin
Matica – Matičin
Mary – Maryjin
Marija - Marijin

Posebnosti

1. Če se osnova v imenovalniku končuje na samoglasnik, se:

za i, y podaljša z j:
Kitti – Kittijin
Jenny – Jennyjin

za e, a, o, u pa ne obvezno:
Livia – Livijin
Tea – Tejin
Minu – Minujin

2. Priimki ženskih oseb navadno ne tvorijo svojilnih pridevnikov z obrazilom -in (torej
namesto Kobilčine slike ipd. rajši slike Ivane Kobilca).

3. Pri rojstnih imenih iz dveh ali več enot tipa Rožža Marija, Ana Marija tvorimo svojilni
pridevnik tako, da pripono dodajamo zadnji sestavini, neprvo sestavino pa pišemo z malo
začetnico in strnjeno s prvo: Rožžamarijin, Anamarijin.

Polvikanje – polovično oziroma pogovorno vikanje

Polvikanje je posebna oblika rabe vikanja, ki jo lahko pogosto zasledimo v vsakdanji rabi jezika. V SSKJ je polvikanje oziroma pogovorno vikanje opredeljeno kot vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini.

Primeri polvikanja:

Ženski spol:
Gospa, boste stopila bliže? (Slovnično ustrezna oblika: Gospa, boste stopili bliže?)

Moški spol:
Gospod minister, ste tak odziv pričakoval? (Slovnično ustrezna oblika: Gospod minister, ste tak odziv pričakovali?)

Kot je razvidno iz zgornjih primerov, je polvikanje prisotno tako pri rabi ženskega kot moškega spola. Obe obliki sta slovnično neustrezni in nista usklajeni s Slovenskim pravopisom, čeprav na žalost obe različici pogosto slišimo tudi na televiziji ali radiu, kjer bi moral biti rabljen zborni oziroma knjižni pogovorni jezik.

Včasih ljudje različico uporabijo, ker želijo ustvariti neko vmesno varianto med popolnoma uradnim naslavljanjem in prijateljsko držo, vendar je bolj primerno upoštevati pravila za tikanje in vikanje, ki smo jih obrazložili v prejšnjem prispevku, medtem ko se moramo polvikanju še posebej ogniti v zapisanih besedilih.