Reference oz. navedenke predstavljajo posebno obliko citiranja, in sicer navajanje vira neposredno med pisanjem besedila. Ta pristop se pogosto uporablja v seminarskih nalogah, strokovnih člankih, diplomah, magistrskih nalogah, doktorskih disertacijah in še kje. S tovrstnim neposrednim zaznamovanjem tujih citatov postane besedilo pregledno in daje bralcu jasno vedeti, kje so meje med mislimi pisca besedila in mislimi tujih avtorjev.
Tako kot pri citiranju obstajajo tudi pri navajanju referenc različna pravila, vendar je v večini primerov ustrezna kar osnovna oblika, ki jo bomo predstavili.
Splošno uveljavljena oblika navajanja referenc:
(Zupan 2004: 36)
Oglejmo si primer navedenke oz. reference v konkretnem besedilu:
Pesnik pravi, da napisano prebere tolikokrat, dokler »se stavki ne utrudijo in ne izginejo« (Zupan 2004: 59). Njegova vizija življenja je drugačna, saj je prepričan, da je »treba uživati v najmanjših / detajlih vsakdana« (Zupan 1991: 41), o čemer pogosto piše tudi njegov najljubši pesnik William Carlos Williams.
Kadar se znajdemo v zagati, ko se navedenke navezujejo na več različnih del istega avtorja, ki so tudi izšla istega leta, v zapisu preprosto ločimo obe deli:
(Zupan 2003a: 16)
(Zupan 2003b: 97–113)
V strokovnih besedilih moramo biti pri navajanju tujih misli dosledni in jih v svojem pisanju jasno označiti, saj tako povečamo kredibilnost in strokovnost svojega besedila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar