Polvikanje je posebna oblika rabe vikanja, ki jo lahko pogosto zasledimo v vsakdanji rabi jezika. V SSKJ je polvikanje oziroma pogovorno vikanje opredeljeno kot vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini.
Primeri polvikanja:
Ženski spol:
Gospa, boste stopila bliže? (Slovnično ustrezna oblika: Gospa, boste stopili bliže?)
Moški spol:
Gospod minister, ste tak odziv pričakoval? (Slovnično ustrezna oblika: Gospod minister, ste tak odziv pričakovali?)
Kot je razvidno iz zgornjih primerov, je polvikanje prisotno tako pri rabi ženskega kot moškega spola. Obe obliki sta slovnično neustrezni in nista usklajeni s Slovenskim pravopisom, čeprav na žalost obe različici pogosto slišimo tudi na televiziji ali radiu, kjer bi moral biti rabljen zborni oziroma knjižni pogovorni jezik.
Včasih ljudje različico uporabijo, ker želijo ustvariti neko vmesno varianto med popolnoma uradnim naslavljanjem in prijateljsko držo, vendar je bolj primerno upoštevati pravila za tikanje in vikanje, ki smo jih obrazložili v prejšnjem prispevku, medtem ko se moramo polvikanju še posebej ogniti v zapisanih besedilih.
Eno imaginarno vmesno varianto folk želi ustvariti tudi, ko "gospod" ali "gospa" veže z imenom - pa rata spet taka oblika "za na tržnico". Jaz sem bil naučen, da se to dvoje lahko veže izključno s priimkom oz. - če je že tak kontekst - polnim imenom (ime priimek). "Gospodična" pa z imenom. A so tudi to kaj spreminjali?
OdgovoriIzbrišinekje sem brala, da je tole polvikanje po bontonu zelo neprimerno.
OdgovoriIzbriši