Svojilni pridevnik iz ženskih imen in priimkov

Svojilni pridevniki iz ženskih imen in priimkov pri pisanju pogosto povzročajo kar nekaj preglavic, zato bomo na čim bolj enostaven način pojasnili ustrezno tvorjenje oblik in za boljšo predstavo navedli kar nekaj primerov pretvorbe.

Osnovno pravilo je, da iz ženskih imen in priimkov svojilne pridevnike tvorimo s priponskim obrazilom -in.

Primeri:

Anka – Ankin
Liska – Liskin
Sapfo – Sapfin
Beatrice – Beatricin
Karmen – Karmenin
Matica – Matičin
Mary – Maryjin
Marija - Marijin

Posebnosti

1. Če se osnova v imenovalniku končuje na samoglasnik, se:

za i, y podaljša z j:
Kitti – Kittijin
Jenny – Jennyjin

za e, a, o, u pa ne obvezno:
Livia – Livijin
Tea – Tejin
Minu – Minujin

2. Priimki ženskih oseb navadno ne tvorijo svojilnih pridevnikov z obrazilom -in (torej
namesto Kobilčine slike ipd. rajši slike Ivane Kobilca).

3. Pri rojstnih imenih iz dveh ali več enot tipa Rožža Marija, Ana Marija tvorimo svojilni
pridevnik tako, da pripono dodajamo zadnji sestavini, neprvo sestavino pa pišemo z malo
začetnico in strnjeno s prvo: Rožžamarijin, Anamarijin.

Polvikanje – polovično oziroma pogovorno vikanje

Polvikanje je posebna oblika rabe vikanja, ki jo lahko pogosto zasledimo v vsakdanji rabi jezika. V SSKJ je polvikanje oziroma pogovorno vikanje opredeljeno kot vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini.

Primeri polvikanja:

Ženski spol:
Gospa, boste stopila bliže? (Slovnično ustrezna oblika: Gospa, boste stopili bliže?)

Moški spol:
Gospod minister, ste tak odziv pričakoval? (Slovnično ustrezna oblika: Gospod minister, ste tak odziv pričakovali?)

Kot je razvidno iz zgornjih primerov, je polvikanje prisotno tako pri rabi ženskega kot moškega spola. Obe obliki sta slovnično neustrezni in nista usklajeni s Slovenskim pravopisom, čeprav na žalost obe različici pogosto slišimo tudi na televiziji ali radiu, kjer bi moral biti rabljen zborni oziroma knjižni pogovorni jezik.

Včasih ljudje različico uporabijo, ker želijo ustvariti neko vmesno varianto med popolnoma uradnim naslavljanjem in prijateljsko držo, vendar je bolj primerno upoštevati pravila za tikanje in vikanje, ki smo jih obrazložili v prejšnjem prispevku, medtem ko se moramo polvikanju še posebej ogniti v zapisanih besedilih.

Ponedeljkova klepetalnica: Pogoste slovnične zagate

Vedenje o slovenskem jeziku želimo še bolj razširiti in podajati znanje na prijazen ter razumljiv način, zato smo se odločili, da bomo enkrat mesečno organizirali tematske klepetalnice, kjer boste lahko dobili neposredne odgovore na morebitna slovnična vprašanja, dileme pri pisanju in podobno.

Na vaša vprašanja bo odgovarjala Nina Barbič, univ. dipl. slov. in lit. komp., ki bo poleg odgovorov z vami delila tudi uporabna gradiva, povezana z osrednjo temo klepetalnice.

Klepetalnica s tematiko Pogoste slovnične zagate bo potekala v ponedeljek, 23. aprila, od 18.00 do 19.00.

Prijavo na BREZPLAČNO klepetalnico pošljite na naslov pisanje.besedil@gmail.com, povezavo do klepetalnice pa boste pravočasno prejeli po e-mailu.

Za sodelovanje v klepetalnici potrebujete zgolj dostop do interneta. V klepetalnici lahko sodelujete anonimno.

Pohitite, maksimalno število udeležencev je 15.

Kaj pridobim z udeležbo na klepetalnici?

• Odgovore na slovnična vprašanja in zagate,
• neposredno brezplačno pomoč strokovnjaka,
• možnost svetovanja glede slovničnih dilem,
• interaktivno učenje,
• BONUS gradiva - priročnik.

Prijava na klepetalnico: pisanje.besedil@gmail.com

Raba besed tam in tja

Pogosto se dogaja, da ljudje v besedilih mešajo rabo besed tja in tam oziroma se v določenih primerih ne znajo ustrezno odločiti, katera oblika je primernejša. Na enostaven način bomo skušali predstaviti razliko med obema besedama in posebnosti glede rabe obeh.

Kot izhodišče si bomo ogledali, kaj o obeh besedah povedo priročniki. V SSKJ je med besedama zabeležena naslednja razlika:

tàm

1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tam leti letalo; pokazal je z roko: tam se je ponesrečil; znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro / tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo; tisto tam je ajda

2. izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: pridite sem, kaj pa delate tam / tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz; kako živite tam pri vas; bila je noč, tam daleč je pokalo; to se je zgodilo tam nekje v Ameriki

3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: padel je v jarek in tam obležal; staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo na njenem mestu; preselil se je v mesto in se tam zaposlil

tjà

1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerega se usmerja pozornost koga: poglejte, tja bomo šli; tu ni prostora, tja položi / kam naj sede? Tja na klop; tja gor splezaj / teci do tja in nazaj

2. izraža iz položaja znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja: ne hodi tja, tam je nevarno; kako si prišel tja / plašč spravi tja, kjer je bil prej; na počitnice bomo šli tja kot lani

3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor kot cilj premikanja, dejanja, na katerem se govoreči ne nahaja: kraj je turistično zanimiv, zato hodi tja veliko ljudi; hišo so zgradili že lani, vendar se tja še niso vselili / v knjigi so tudi take fotografije, ki ne spadajo tja

4. izraža smer premikanja, dejanja stran od govorečega: veter nosi dim tja; tja se obrni, poglej / letalo je poletelo tja proti hribom; nevihta je odhrumela tja čez; ne vem, kam gre, tja dol se je odpeljal / voda se je razlila tja po dolini; ravnina sega daleč tja na sever

Poenostavljeno: razlika med besedama tja in tam

Kot je mogoče razbrati, sta si oba osnovna opisa besed v SSKJ zelo blizu, vendar je bistvena razlika med njima ta, da beseda tam označuje prostor nahajanja oziroma dogajanja česa, beseda tja pa prostor kot cilj premikanja. Besedo tam uporabimo torej v primerih, ko opisujemo, kje se nekaj nahaja ali dogaja (ni glagola premikanja), medtem ko je v primeru rabe besede tja ponavadi zraven glagol premikanja (je poletelo, gre, se je razlil).

Dober primer razlike med obema besedama je razviden v naslednjem stavku:
Ne bomo šli tja, ker tam nimajo dovolj prostora za nas.

Izgovorjava besed v slovenščini

Izgovorjava besed v slovenščini lahko včasih predstavlja izziv, saj na radiu in televiziji poslušamo eno izgovorjavo, medtem ko imamo sami v spominu drugo ustrezno različico, zato bomo danes izpostavili nekaj najpogostejših dilem in čim bolj jasno predstavili pravila izgovorjave v slovenskem jeziku.

Črni Kal ali Črni Kau̯?

V zadnjem času sem prejela kar nekaj vprašanj, zakaj je na radiu naenkrat slišati izgovorjavo Črni Kau̯, medtem ko smo do nedavnega poslušali o zastojih pri Črnem Kalu. Odgovor na vprašanje deloma ponujajo priročniki, in sicer Slovenski pravopis pravi:

kál 1 -a [kau̯] m (ȃ) posušeni ~i mlake; snov. ~ se useda kalež
kál 2 -í [kal in kau̯] ž -i -- -i -jó; -í -í -éma -í -éh -éma; -í -í -ém -í -éh -mí (ȃ ı̑) zelene ~i; ~i krompirja; redk. bolezenske ~i klice; poud. ~ smrti |skrit začetek smrtne bolezni|

Kal v pomenu "mlaka" bi dejansko brali kau̯, medtem ko sta v pomenu "zelena kal, kal krompirja, klica" ipd. možni obe obliki izgovorjave: kal in kau̯. Dejstvo je, da je na podlagi pravil torej tudi izgovorjava kau̯ pravilna, medtem ko raba govori svoje.

Vlada ali ulada? Vreme ali ureme?

Slovenski pravopis opredeljuje različne izgovorjave črke v, in sicer:

1. Zobnoustnični v izgovarjamo samo pred samoglasnikom iste besede: vino, Sava, vas.

2. Dvoglasniški u̯ izgovarjamo v položaju za samoglasnikom (in obenem na koncu besede ali pred soglasnikom): siv, bral [siu̯, brau̯].

3. Ustničnoustnični šumni w (zveneči) oz. ʍ (nezveneči) govorimo, kadar zvočnik /v/ ni ob samoglasniku: vzeti, vnuk [wzeti, wnuk]. Posebnost: Namesto w in ʍ (zlasti pri počasnem govorjenju) govorimo tudi u: [uzeti, unuk].

V primeru izgovorjave besed vlada in vreme imamo torej na voljo tri možnosti, in sicer izgovorjavo kot w, u ali dvoglasniški u̯, pri čemer zaradi specifike radijskega in televizijskega napovedovanja, kjer morata biti zagotovljeni čim večja jasnost in razločnost, besedi pogosto izzvenita kot popačeni varianti „ulada in ureme“, medtem ko bi bil najbolj optimalen izgovor nekje vmes med u in v.

Želite izpopolniti vaše znanje slovnice in pravopisa tudi z eTečajem? Kliknite tu.

Uporaba besede starš

Zadnje čase v vseh vrst občilih opažamo uporabo oblike starš, zato si oglejmo, kaj o rabi povedo priročniki.

Beseda starši je v osnovi množinski samostalnik in je v skladu s Slovenskim pravopisom in SSKJ označena kot nezaznamovana oblika. Oglejmo si oba izpisa rabe:

SSKJ

stárši -ev m mn., dv. tudi stárša, ed. stil. stárš (á ā) 1. mn. tudi dv. moški in ženska v odnosu do svojega otroka: starši imajo najmlajšega otroka najrajši; žena je ohranila priimek po starših; med vojno je izgubil oba starša; očetovi starši; ostareli, popustljivi starši; otrok brez staršev; pogovor s starši; zanj skrbijo kot pravi starši požrtvovalno / adoptivni starši // (živalski) samec in samica, ki imata mladiča: starša sta ves dan prinašala hrano mladičem; pes ima dobre lastnosti svojih staršev 2. moški in ženske, ki imajo otroka, otroke: starši morajo skrbeti za otroke; na sestanek je prišlo veliko staršev; predavanje za starše 3. v zvezi stari starši starši očeta ali matere: njegovi stari starši so že umrli; obiskovati stare starše 4. biol. moški in ženski osebek začetne generacije pri križanju: vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi staršev ● žarg. biti dober starš mati, oče; krušni starši očim in mačeha; rednika, hranitelja; prvi starši po bibliji Adam in Eva ♪

Slovenski pravopis

stárši -ev m mn., dv. neknj. pog. stárša (á; á ȃ) skrbni ~; ohraniti priimek po ~ih; izgubiti oba od ~ev; podpis enega od ~ev


Oglejmo si, kaj priročnika povesta o dvojini in ednini

Slovenski pravopis tako dvojino starša kot ednino starš označi s kvalifikatorjem neknjižno pogovorno, kar pomeni, da naj ju v knjižnem jeziku ne bi uporabljali.

stárš -a m s -em člov. (á) neknj. pog. eden od staršev

V SSKJ je situacija nekoliko drugačna, saj je dvojina označena s kvalifikatorjem tudi, ki označuje »manj navadno dvojnico, ki se v knjižnem jeziku ali umika ali uveljavlja«. Edninska oblika starš ima pred seboj kvalifikator stil., ki označuje »dvojnico, ki je v sodobnem knjižnem jeziku stilno obarvana«.

Če pogledamo, kakšno je stanje v korpusih, opazimo, da je raba besede starš zastopana v razmeroma majhnem številu zapisov, vendar se uporablja. V Novi besedi zasledimo 329 zapisov besede starš (proti 22.568 zapisom besede starši). V Fidiplus najdemo 88 zapisov besede starš in 931 zapisov besede starši.

Najpogosteje zatipkane besede

Navada je železna srajca in pogosto se nam zgodi, da v besedilih uporabljamo zapise besed, pri katerih nas ob branju pravzaprav nič ne zmoti, medtem ko nam črkovalnik besedo vztrajno podčrtuje oziroma črkovalnika sploh ne uporabljamo in s površnimi zapisi v slabo voljo spravimo pozorne bralce. V nadaljevanju bomo navedli najpogosteje zatipkane besede ter jasno označili odvečne, zamenjane ali manjkajoče črke, da boste naslednjič, ko boste natipkali ali napisali besedo, mnogo bolj pozorni in jo boste že v prvem poskusu zapisali slovnično ustrezno.

NEUSTREZEN ZAPIS	SLOVNIČNO USTREZEN ZAPIS
Neustrezne črke
upliv	vpliv
povdariti	poudariti
vnovčiti	unovčiti
Manjkajoče črke
nadaljni	nadaljnji
mankajoč	manjkajoč
domišlija	domišljija
življenski	življenjski
Odvečne črke
sumnjičav	sumničav
vozelj	vozel
zaželjen	zaželen
knjižnjica	knjižnica
Zamenjane črke
karcenogen	kancerogen
metereolog	meteorolog
astreoid	asteroid

Odgovori na slovnična vprašanja, ki ste jih zastavili bralci

Glede na to, da bodo informacije gotovo zanimale širši krog bralcev, objavljam nekatera vprašanja, ki ste mi jih posredovali bralci, ter moje odgovore nanje.

1. Zanima me raba vejice za besedo PROSIM. Npr. Prosim, odidi! Prosim, poglej vremensko napoved. Prosim, da preveriš podatke. Ali je to pravilno? Hvala

Da, vejico za besedo prosim vedno pišemo in vsi vaši primeri so ustrezni.

2. Pozdravljeni, zanima me, kako se piše merilo, npr. 1: 15.000. Je dvopičje levostično? Hvala za odgovor!

V tem primeru dvopičje nadomesti besedo proti, zato je nestično. Ustrezen zapis je torej 1 : 15.000.

3. Kako se sklanja priimek Jakupec? Jakupeca ali Jakupca? Hvala!

V omenjenem primeru je možno in ustrezno sklanjanje obeh različic. V SP in SS se namreč pravila ponekod izključujejo, po drugi strani pa se tovrstne različice rešujejo z dopuščanjem obeh variant (podobno Jakac - Jakca in Jakaca). Če bi sklepali po sklanjanju podobno tvorjene besede modrec, je ustrezna različica Jakupeca, po drugi strani lahko e interpretiramo kot neobstojni soglasnik, ki pri sklanjanju odpade (Jakupca).

V tem primeru torej ne morete zgrešiti ne glede na to, katero različico izberete.

4. Pozdravljeni, kako se pravilno napiše:
- razmerje 50 : 50 (nestično) ali stično 50:50
- 50% ali 50 %
Hvala vnaprej.
Lep pozdrav!

Razmerje 50 : 50 se v skladu s Pravopisom piše nestično; enako velja tudi za pisanje %, ki se vedno pišejo nestično (50 %).

5. Imam vprašanje:
Kdaj se pri takem stavku piše pika in kdaj vprašaj?
Zanima me, ali ti je bilo včeraj pri meni lepo. (?)
Zanima me, kako si se imel na dopustu. (?)
Hvala!

V skladu s Slovenskim pravopisom vprašaj pišemo na koncu enostavčnih vprašalnih povedi (Kje si bil?) in za podredjem, v katerem je glavni stavek vprašalni (Ali ne vidiš, da nimam časa?).
V SP sta tvoja primera omenjena kot posebnost, in sicer: Za vprašalnim odvisnikom stoji vprašaj samo tedaj, kadar ga zahteva glavni stavek, sicer pa pika ali klicaj (Vprašala sva ga, ali je videl našo mater).

V obeh primerih, ki ju omenjate, na koncu torej stoji pika, ker glavni stavek (Zanima me) ni vprašalni.

Razlika med besedama isti/enak

Slovenščina nas zaradi bogatosti svojega nabora besed in zaradi številnih pravil, ki jezik oblikujejo in normirajo, včasih zaplete v jezikovne zanke, ki jih naš „posluh za jezik“ ne razreši vedno ustrezno. Pogosto se zatakne pri razlikovanju med besedama isti in enak, saj se v mnogih primerih ne znamo ustrezno odločiti, katera različica bi bila bolj primerna.

V izogib tovrstnim dilemam bom obrazložila temeljne razlike med besedama in navedla primere, iz katerih bo mogoče lažje in jasneje razbrati ustrezen pomen in uporabo v konktekstu.

ISTI

Beseda isti je v SSKJ definirana: „na katerega se misli, iz katerega se izhaja: še isti dan je izpolnil obljubo; stanujeta v istem hotelu; vrnili so se po isti poti.“

ENAK

Beseda enak je v SSKJ definirana: „ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje med seboj: razdeliti na enake dele; enaki količini, vsoti; hiše so si zelo podobne, niso pa enake; dvojčki so čisto enaki; ploščinsko popolnoma enaki trikotniki“.

Temeljna razlika med obema je torej v tem, da pridevniški zaimek isti uporabljamo takrat, kadar govorimo o eni stvari, besedo enak pa takrat, kadar govorimo o več različnih stvareh.

Razliko je mogoče zelo jasno razbrati iz naslednjega primera:

Miha je imel v roki rdečo žogo z napisom Nike in to isto žogo je predal Juretu. Pridružila se jima je Mojca, ki jima je povedala, da je za rojstni dan dobila enako žogo, kot jo ima Miha.

V kolikor naletite na kontekst, kjer vam razlika med besedama še vedno ne bo jasna, ste dobrodošli, da navedete primer v komentarju in pomagala vam ga bom razrešiti.

Ustrezna raba vezaja in pomišljaja

Vezaj in pomišljaj sta ločili, ki sta si med seboj vizualno zelo podobni in ju pri uporabi v besedilih pogosto zamenjujemo. V izogib temu bomo opredelili glavne razlike med obema ločiloma in prikazali konkretne primere rabe.

Pomišljaj

Pomišljaj je daljša črtica kot vezaj in je načeloma nestičen.

Raba pomišljaja

• Namesto predlogov od ... do (proga Ljubljana–Trst, odprto 8–12),
• nestično v matematiki pomeni minus, 
• pri navajanju temperature npr. –23 ºC.

Vezaj

Vezaj je v primerjavi s pomišljajem krajša črtica, načeloma je stičen, redko tudi nestičen.

Raba vezaja

• Stični vezaj pišemo med deli zložene besede, ki bi bili v prosti zvezi povezani z in (poljsko-ruski, črno-bela fotografija, Ljutomersko-Ormoške gorice).
• Stični vezaj pišemo med sestavinami zloženk, nastalih iz podredne zveze, če je prvi del števka ali črka (25-letnica, 100-odstoten, 48-kilometrska, C-dur, C-vitamin, TV-drama, C-mol, 14-krat).
• Nestični vezaj pišemo med deloma dvojnega imena, ko se obe imeni pregibljeta** (Šmarje - Sap → Šmarje in Sap; Videm – Dobrepolje; ni pa prav Ljubljana - Bežigrad, kjer gre za en sam del Bežigrad v Ljubljani).

** Dvojna imena se pišejo z nestičnim vezajem, ne s pomišljajem. (Šmarje - Sap; oboje se sklanja: v Šmarju - Sapu).

Uporaba dvojine

Naš jezik je uporabe dvojine uvrščen med nekaj svetovnih unikatnežev in dvojina je tista, ki ga na eni strani nekoliko zakomplicira, po drugi strani pa ga obogati in mu doda zaljubljeno dimenzijo, ki je mogoča takrat, ko se JAZ in TI ne povežeta v vi, temveč postaneta MIDVA.

Dvojino so poznali nekateri jeziki, ki so že izumrli, med modernimi jeziki pa ima dvojino ohranjeno arabščina (vendar samo v drugi in tretji osebi), pozna jo jezik Inuitov, v hebrejščini se uporablja za parne dele, v polinezijskih jezikih za pridevnike, v filipinskem jeziku jo poznajo samo za samostalnike. Sledove dvojine je mogoče opaziti tudi v nekaterih slovanskih jezikih, in sicer češčini, poljščini, srbščini, hrvaščini (vendar jo uporabljajo predvsem za parne dele telesa).

V slovenščini se je dvojina ohranila v celoti in jo v vsakdanjem jeziku (ne)zavedno neprestano uporabljamo. Po drugi strani se določenim zagatam pri tvorjenju dvojine velikokrat izognemo tako, da uporabimo kar množino oziroma popačeno dvojino (Tina, bomo šle zvečer v kino?).

Kaj povedo priročniki?

V Slovenski slovnici so opredeljeni primeri, ko se v slovenščini namesto dvojinske oblike uporablja množinska, in sicer:

• pri tipičnih parih, npr. za levi in desni istofunkcijski del telesa (roke, noge, obrvi, oči, ušesa, peruti ...)
• za dela oblačila ali naprave (rokavi, hlačnice, nogavice, rokavice – drsalke, uhani) 
• pri bioloških ali funkcijskih parih: (starši, dvojčki, lastovke - v pomenu ‘oče in mati; otroka, rojena ob istem času; samec in samica ...).

Dvojino v zgoraj naštetih primerih uporabimo samo tedaj, ko želimo omenjene besede ali npr. dele telesa poudariti: Bolita me obe roki.


Pogoste napake pri uporabi dvojine

Največ težav pri rabi dvojine povzroča 6. sklon (orodnik), ki ga najpogosteje zamenjujemo z množinsko obliko, preglavice pa povzročajo tudi nekatere oblike, ki jih sicer pogosto uporabljamo:

Neustrezna uporaba / Ustrezna dvojinska oblika


pred dvemi leti / pred dvema letoma
pred dobrimi dvemi meseci / pred dobrima dvema mesecema
porabili bomo dve ure / porabili bomo dve uri
midve se dobimo / midve se dobiva

Pisanje tujih besed – zemljepisna imena

Tokrat bomo predstavili še ustrezne zapise zemljepisnih imen v slovenščini. Obravnavo imen bomo ločili glede na enobesedna in večbesedna imena.

Enobesedna imena

Enobesedna zemljepisna lastna imena iz latiničnih pisav večinoma pišemo v izvirniku: Massachusetts, Caen, Köln, Cagliari.

Podomačeno pišemo imena:

1. držav, dostikrat tudi zveznih držav in pokrajin: Anglija, Poljska, Švica, Koreja, Japonska, Bangladeš, Rusija, Češka, Teksas, (Južna) Karolina, Virginija, (Savdska)
Arabija – Turingija, Lacij, Provansa, Kampanja, Kastilja, Atika, Tesalija;
2. celin, nekaterih bolj znanih otokov in polotokov: Evropa, Avstralija, Antarktika – Havaji, Korzika, Sardinija, Rodos, Šrilanka, Baleari, Tavrida – Arabija, Peloponez, Jukatan;
3. oceanov, morij, večjih rek in nekaterih večjih jezer: Atlantik – Baltik – Donava, Aniža, Adiža, Tibera, Tilment, Pad, Sena, Loara, Mozela, Garona, Rodan/Rona, Ren, Temza, Visla, Nil, Misisipi, Misuri, Amazonka, Bramaputra, Jangcekjang – Tanganjika, Titikaka, Inari;
4. večjih gorovij in nekaterih gor: Pireneji, Ardeni, Vogezi, Kavkaz, Himalaja, Kordiljere, Kilimandžaro;
5. nekaterih bolj znanih krajev: Firence, Pariz, Bruselj, Ženeva, Lozana, Lizbona, Praga, Plzen, Varšava, Krakov, Lodž, Jeruzalem, Čenstohova, Peking, Čikago, Edinburg;
6. nekaterih stavb, objektov: Kapitol, Hradčani.

Tem imenom se pridružujejo tista, ki se pri nas izgovarjajo tako, kakor se pišejo: Berlin, London, Madrid, Padova.

Slovenska imena namesto neslovenskih

Namesto nekaterih tujih uporabljamo svoja: Dunaj, Carigrad, Solun, Rim, Benetke, Videm, Čedad, Oglej, Gradež, Reka, Karlovec, Banjaluka, Pulj; tudi imena držav Nemčija, Ogrska.

Večbesedna imena

Prevedena večbesedna imena

Večbesedna zemljepisna imena večinoma v celoti prevajamo, če so sestavljena iz prvotno občnih sestavin, sicer pa le tiste njihove dele, ki so občni.

Mednje spadajo imena:
1. držav: Združene države Amerike, Skupnost neodvisnih držav, Nova Zelandija; iz njih delamo tudi ustrezna kratična poimenovanja (ZDA, SND);
2. pokrajin: Spodnja Saška, Bližnji vzhod, Nova Škotska, Nova Anglija, Donski bazen;
3. delov kopnega: Nova Gvineja, Kanarski otoki, Velikonočni otok, Ognjena zemlja, Sc. Helena – Rt dobrega upanja, Apeninski polotok;
4. vod: Tihi ocean, Indijski ocean, Severno morje, Beringovo morje – Zalivski tok – Bengalski zaliv, Rokavski preliv, Otrantska vrata, Mesinska ožina, Železna vrata – Ladoško jezero, Ženevsko jezero – Pripetska močvirja – Reka sv. Lovrenca – Niagarski slapovi, Nilske brzice – Sueški prekop; Prekop Donava–Tisa–Donava; taka enobesedna imena so redka: Rokav (Rokavski preliv), Zaliv (Perzijski ali Arabski zaliv);
5. oblik zemeljskega površja (gorovij, vzpetin, ravnin, dolin, planjav, puščav): Srednjerusko višavje, Golanska planota, Bela gora, Skalne gore, Srednjesibirsko višavje, Panonska nižina, Negevska puščava;
6. nekaterih mest: Nižji Novgorod, Frankfurt na Majni/Odri, Dunajsko Novo mesto, Češke Budjejovice, Špindlerjev Mlin;
7. cest, ulic, trgov, parkov: Verdijevo sprehajališče (Corso Giuseppe Verdi), Goldonijev trg (Piazza Goldoni), Kaluška cesta (Kalužskaja doroga), 42. ulica (42nd Street), Ulica Huga Wolfa (Hugo Wolf-Straße), Elizejske poljane (Champs-Élysées), Trafalgarski trg (Trafalgar Square), Bulvar sv. Mihaela (Boulevard Saint Michel), Montmartrska ulica (rue Montmartre), Rdeči trg (Krasnaja ploščaï), Nevsko nabrežje (Nevskaja naberežnaja), Nabrežje 13. novembra (Kej 13 noemvri), Peta avenija (Fifth Avenue), Vaclavski trg (Václavské námìstí), Luksemburški park (Parc de Luxembourg);
8. objektov: Bela hiša (White House), Slavolok zmage (Arc de Triomphe), Eifflov stolp (Tour Eiffel), Zimski dvorec (Zimnij dvorec).

Neprevedena večbesedna imena

V nekaterih večbesednih zemljepisnih imenih občnoimenskih sestavin navadno ne prevajamo: New York, Rio de Janeiro, Boka Kotorska, Mariánské Láznê, Downing street, Quai d'Orsay. Drugih samo včasih ne prevajamo (zaradi stilnega učinka): na Champs-Élysées, na Herrenstraße, East River (lahko tudi Vzhodna reka).

Pisanje tujih besed – imena bitij

Pred vami je drugi del pravil o zapisovanju tujih imen in tokrat se bomo osredotočili na ustrezno zapisovanje prevzetih imen bitij.

Pisanje prevzetih besed se razlikuje glede na latinično oziroma nelatinično pisavo.

Pri prevzemanju iz latiničnih pisav pisno podobo prevzetih osebnih lastnih imen načeloma ohranjamo, razen naslednjih izjem:

1. imena grško-rimskega sveta: Evripid, Plavt, Kristus, Darej;
2. imena vladarskih in nekaterih plemiških rodbin: Burboni, Habsburžani, Jagelonci;
3. redka druga imena znanih zgodovinskih oseb: Petrarka, Kolumb, Galilej, Luter, Kalvin, Gutsman;
4. navadno svetniška imena: Frančišek Asiški, Don Bosko;
5. večino v slovenščino prevzetih imen in priimkov: Franc, Karmen, Elizabeta, Pij – Fuks, Popovič, Štern, Dvoržak;
6. imena pripadnikov narodov ter prebivalcev držav, pokrajin in naselij, ki so pri nas podomačena: Francoz, Estonec, Latvijec, Bask, Madžar, Parižan, Varšavčan, Toskanec, Gaskonjec, Bilečan.

Pri prevzemanju iz nelatiničnih pisav podomačeno pišemo imena vseh vrst iz grških in ciriličnih pisav (izjema je srbsko-hrvaška), azijskih (izjema je turška), afriških, polinezijskih in drugih: Papandreu, Ksirovunu, Pugačov.

(Povzeto po SP 2003).

Pisanje tujih imen – občne besede

Večino občnih imen v slovenskem jeziku domačimo, in sicer v izgovoru, pri sklanjanju in v mnogo primerih tudi v pisavi (kadar iz prečrkujemo iz nelatiničnih črkovnih pisav).

* Posebnosti

Izvirno pisavo ohranijo le nekatere kategorije:
1. mednarodni glasbeni izrazi: adagio, allegro
2. nekateri manj rabljeni strokovni izrazi: commedia dell'arte, curriculum vitae, cross-country
3. splošni izrazi: jazz, faux pas
4. večina imen za vozila in nekatere tehnične predmete: volkswagen, peugeot, boeing

Priporočljivo je sloveniti besede: kokakola, džus, najlon, kokta.

(Povzeto po SP 2003).

Zavedati se je potrebno, da je „najnovejši“ slovenski pravopis star skoraj desetletje in je nujno potreben prenove oz. obnove v skladu s spremembami, ki jih je v teh letih slovenski jezik doživel. Je torej dober temelj oz. iztočnica za pisanje, vendar se določene stvari v dejanski rabi niso obnesle (npr. zapisovanje džus in še mnogo drugih predlogov). Kot sem že mnogokrat poudarila, se je smiselno pri rabi jezika orientirati še po ostalih priročnikih in predvsem korpusih.

3 pogoste napake pri pisanju besedil

Besedila sporočajo marsikaj o nas in vplivajo na mnenje, ki si ga naslovnik o nas ustvari, zato je zaželeno, da so napisana ustrezno in odražajo našo pisno kulturo. Vendar je pri pisanju besedil težko vedno misliti na vse, še posebej hitro pa se zatakne pri drobnih malenkostih, ki jih med pisanjem zlahka spregledamo. Pri ponovnem pregledovanju napisanega besedila se je zato smiselno osredotočiti na napake, ki v besedilih še posebej pogosto ostanejo.

Neupoštevanje stičnosti ločil

O stičnosti ločil smo že pisali in pravila si je vredno zapomniti predvsem za pogostejša ločila, ki jih uporabljamo največ. Dobro je, da smo pozorni na nekatere primere uporabe običajnih ločil, kot je npr. pika, v katerih hitro pozabimo na pravilo levostičnosti (ustrezen je zapis univ. dipl. prav. in ne univ.dipl.prav., kot se nam pogosto zgodi).

Neenotnost zapisovanja

V daljših besedilih se nam lahko hitro zgodi, da določeno besedo ali še pogosteje okrajšavo ne zapisujemo dosledno. Tako v enem poslovnem dopisu pogosto zasledimo npr. okrajšavi ing. in inž., ki sta sicer obe pravilni, vendar je potrebno znotraj zapisa rabo poenotiti.

Neustrezna uporaba okrajšav

Zmeda lahko hitro nastane pri uporabi okrajšav, ki so si med seboj zelo podobne, npr. št. - številka in štev. - število. Poseben primer je tudi uporaba okrajšave P. n., za katero so mnogi prepričani, da pomeni prejme naj in jo temu primerno tudi uporabljajo na vseh dopisih. Okrajšava P. n. v resnici izhaja iz latinskega poimenovanja pleno nomine, kar pomeni s polnim naslovom. Okrajšavo torej uporabimo v primerih, kadar ne poznamo natančnega imena gospodarske družbe, medtem ko v zasebnih pismih uporaba okrajšave ni ustrezna.

Okrajšave, kratice in krajšave

Kratica je v SSKJ definirana kot „ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov“ (SSKJ, 2000). Kratice navadno pišemo z velikimi črkami (npr. RS, EU, RTVS, STA, LPP, BTC, SNG), v nekaterih primerih pa lahko prehajajo med navadna lastna imena (Nasa; Tam, Nama, Peko) in jih pišemo ter sklanjamo po običajnih sklanjatvah.

Ustrezen zapis in sklanjanje kratic

Pri sklanjanju kratic, ki jih pišemo z velikimi črkami, imamo dve možnosti:

• za vezajem dodamo končnico z malimi črkami (v BTC-ju, za SNG-jem),
• sklanjamo z ničto končnico (v BTC, za SNG).

* Kadar se končnica končuje na nenaglašeni samoglasnik, lahko sklanjamo besedo z običajnimi končnicami in jih zapišemo brez posebnih znamenj (Unesco, Unesca / UNESCO, UNESCA)

Krajšave

Krajšanje besed pripomore h gospodarnejši rabi jezika, s stališča copywritinga pa je uporaba krajšav dobrodošla tudi kot sredstvo za zmanjševanje občutka o ponavljanju besed (včasih smo prisiljeni večkrat uporabiti določeno daljšo besedo ali besedno zvezo, kar pri bralcu hitro vzbudi občutek, da dolgovezimo, medtem ko uporaba krajšav ta občutek bistveno zmanjša).
Kadar uporabljamo neustaljene krajšave, jih moramo na začetku besedila ustrezno pojasniti.

Seznam pogostih krajšav:

Sklanjanje imen in priimkov

Pri pisanju poslovnih dopisov in tudi sicer se pogosto srečujemo z zagatami pri sklanjanju imen in priimkov, čeprav so pravila jasna in ko jih pozorno preberemo tudi enostavna. Najbolje je, da imamo tovrsten skupek pravil zapisanih na enem mestu in se v primeru zagate obrnemo na naš „plonk listek“.

3 zlata pravila sklanjanja

• Pri moških imenih sklanjamo ime in priimek: Tone Pav − Toneta Pava.
• Žensko ime sklanjamo, priimka pa načeloma ne: Tina Košir − Tine Košir.
• Kadar se ženski priimek konča na -a, ga lahko tudi sklanjamo: Nuša Derenda – Nuše Derende.

Sklanjanje moških imen

Najpogosteje težave povzročajo moška imena na -o in -a, saj pogosto zasledimo sklanjanje s podaljšano končnico (npr. Marko – Markota, Miha – Mihata).
Ustrezno je namreč sklanjanje z naslednjimi obrazili:

• Marko – Marka – Marku – Marka – o Marku – z Markom 
• Miha – Mihe – Mihi – Miho – o Mihi – z Miho (m)

Ustrezna raba in sklanjanje okrajšav

Pri uradnih dopisih in drugod poleg imena ter priimka uporabljamo tudi krajšave in potrebno je biti pozoren na dva elementa. Okrajšave besed gospod, gospa in gospodična so standardne in predpisane, zato moramo biti pozorni, da jih uporabimo v ustrezni obliki:

• gospod – g.
• gospa – ga.
• gospodična – gdč.

Izogibajte se različnim neustrezno tvorjenim okrajšavam, kot so gos., gosp. in podobno.

Okrajšave tako kot ime in priimek tudi sklanjamo, kar v konkretnem primeru izgleda npr. tako:
Pokličite go. Tino Mirt / Izročite pošiljko ge. Tadeji Les.

Uporaben pravopis: stičnost ločil

Upoštevanje pravil stičnosti posameznih ločil je ena pogostejših zagat pri pisanju vseh vrst besedil, saj so pravila pogosto kršena celo v javnih besedilih in se nam hitro zgodi, da splošno priučene napake ponavljamo sami.

Stičnost ločil delimo v 4 kategorije in s konkretnimi primeri bomo pokazali ustrezno rabo vseh vrst ločil glede na strokovne smernice slovenskih pravopisnih priročnikov.

STIČNA LOČILA

• opuščaj ______'______   (primer: Dekl'ce so plesale)
• vezaj ______-______    (primer: 60-letnica)
• poševnica ______/______    (primer: iskati/poiskati)

LEVOSTIČNA LOČILA

• pika ______. ______    (primer: Sedla je. Prijazno se je nasmehnila.)
• vejica ______, ______    (primer: Sreča je, da je pred mano pot.)
• vprašaj ______? ______    (primer: Kdaj se bova spet videla?)
• klicaj ______! ______    (primer: Nikar tako hitro!)
• podpičje ______; ______    (primer: Imel je veliko dela; včasih je skladal tudi pozno v noč.)
• dvopičje ______: ______    (primer: Dobro se je osredotočiti na: pisanje, branje in interpretacijo.)
• narekovaj zgoraj ______ “ ______    (primer: „Pojdi zdaj!“)
• zaklepaj ______) ______    (primer: Pojdite do zadnji vrat (desno).)
• deljaj ______-    (primer: tradi-   (nova vrstica)  cija)

DESNOSTIČNA LOČILA

• narekovaj spodaj „______    (primer: „Gremo naprej!“)
• oklepaj (______    (primer: To pa naj ostane skrivnost (smeh).)

NESTIČNA LOČILA

• tri pike ______ ...    (primer: Ko se s pogledom zazremo stran ... Odplavamo ...)
• pomišljaj ______ – ______ *    (primer: Ja – pridem.)

* Pomišljaj je v pomenu od–do stičen; npr. 1996–1999.

Dodatne smernice za ustrezno pisanje ločil

1. Med dvema ločiloma ni presledkov.
(Primer: Skrivnosti nam je zaupal prof. Uroš Marte, univ. dipl. inž., ki dela in živi v Avstraliji.)

2. Pri številčenju poglavij za piko ni presledkov.
  (Primer: 1.1.2.1)

3. Levostičnost pike bi morali upoštevati tudi pri pisanju datumov.
(Primer: 21. 12. 2010)

Najpomembnejša poglavja slovenskega pravopisa so zdaj na voljo tudi kot APLIKACIJA ZA MOBILNE TELEFONE.

Uporaben pravopis: pisanje vejic

Pisanje vejic je področje, s katerim se srečujem vsak dan v poslovni in privatni korespondenci, pred zadrego pa se pogosto znajdemo predvsem pri pisanju uradnih besedil, za katera si želimo, da bi bila pravopisno čim bolj pravilna.

Ogledali si bomo nekaj uporabnih pravil, po katerih se lahko pri pisanju vejic orientiramo.

Vejice, ki nam jih narekujejo vezniki

Vejice navadno pišemo pred spodaj naštetimi vezniki, ki si jih je najbolje zapomniti, saj so v večini primerov zanesljivo opozorilo za zapisovanje vejice.

Protivni vezniki: a, pa, vendar, toda, ampak, temveč, le, samo
Sklepalni vezniki: zato, zatorej, torej
Vzročni vezniki: kajti, namreč, sicer, saj
Pojasnjevalni vezniki: to je, in sicer, in to
Pred drugim delom stopnjevalnega veznika: ne samo – ampak tudi, ne le – temveč tudi, tako – kakor tudi

Primeri:
Želeli smo ji sporočiti novico, vendar nismo imeli možnosti za to.
Rezultati so pričakovani, kajti vseskozi so tendence kazale v to smer.
Razprava ne opisuje samo dejstev, ampak tudi konkretne primere.
Predstava je končana, zato je čas za razpravo.

Primeri, kjer vejice NE zapisujemo

Vezalni vezniki: in, ter, pa
Pred drugim delom ločnega veznika: ali – ali, bodisi – bodisi
Stopnjevalno priredje: ne – ne, niti – niti

Primeri:
Dobro je počakati in šele kasneje realno oceniti situacijo.
Ali mi boste pomagali ali naj pomoč raje poiščem drugje?
Niti z delom niti z uporom niso prišli daleč.

Kadar je skupaj več veznikov, vejice med njimi ne pišemo (izpišemo jo samo pred prvim veznikom, kjer je to potrebno).

Več veznikov skupaj: in ko, toliko da, s tem da, in ker, tako kot, tako da

Primeri:
Pravočasno ste nam posredovali gradiva, tako da bomo nemudoma pričeli z delom.

Najpomembnejša poglavja slovenskega pravopisa so zdaj na voljo tudi kot APLIKACIJA ZA MOBILNE TELEFONE.

Ustrezna uporaba oziralnih zaimkov ki/kateri

Pri lektoriranju besedil pogosto naletim na neustrezno rabo oziralnih zaimkov ki / kateri, zato sem se odločila, da s pomočjo konkretnih primerov razložim ustrezno uporabo obeh besed v specifičnih kontekstih oziroma sklonih.

Kaj o rabi povedo priročniki?

V skladu s Slovensko slovnico velja pravilo, da oziralni zaimek ki uporabljamo v vseh sklonih, kateri pa načeloma le:

• v zvezah s predlogi (Človek, o katerem sem ti govorila ...),
• za izražanje svojilnosti/pripadnosti v rodilniku (Odbor, katerega naloge so znane),
• za izogibanje nejasnostim, dvoumnostim (Mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru (če rečemo mati mojega prijatelja, ki je zdaj v Kopru, ni nujno jasno, na koga se ki nanaša — na mater ali na prijatelja).

V vseh ostalih primerih Slovenska slovnica rabo kateri klasificira kot zastarelo.

Dejanska raba

Načeloma je tako, da v običajnih besedilih večina bralcev zaznava neustrezno rabo besede kateri samo v imenovalniku in tožilniku.
Primer:
V omrežju se uporabijo že obstoječi elementi, kateri zagotavljajo izboljšane storitve na novem omrežju.

V rodilniku, dajalniku, mestniku in orodniku pa se pogosteje zaplete, saj se bralcem in posledično tvorcem besedil pogosto zdita ustrezni obe različici.
Primer:
To je oseba, katere niti malo ne pogrešam. / To je oseba, ki je niti malo ne pogrešam.

Pri rabi oziralnih zaimkov ki/kateri si lahko torej pomagamo z zgoraj napisanimi pravili iz Slovenske slovnice, vendar se lahko v večini primerov zanašamo na to, da je ustreznejša in nezaznamovana uporaba zaimka ki.