Strani

torek, 09. marec 2010

Kamor ne uspejo priti niti najboljše tehnike,
prodrejo dobre zgodbe - KDO SEM?

Prvo vprašanje, ki si ga ljudje zastavijo v trenutku, ko ugotovijo, da želite na njih vplivati, je: „Kdo je ta človek?“ Z zgodbo jim lahko pomagate videti ravno tisto, kar sami želite, da bi prepoznal. Tako na primer javni govorec, ki govor začne s simpatično in smešno šalo, v trenutku odgovori na vprašanje poslušalcev: „Ali me bo predavanje/govor dolgočasil?“ Takoj, ko poslušalce spravi v smeh, je pritegnil njihovo pozornost in zanimanje je vzpostavljeno.

Zgodbe so lahko zelo osebne in z njimi poslušalcu damo občutek, da smo mu nekaj zaupali, zato se tudi on počuti varnejšega in je pripravljen zaupati nam. Vendar na vprašanje kdo sem lahko odgovarjamo tudi s kakšnim splošnejšim primerom, kjer so glavna sporočila jasno izražena.

Študija primera:
Učitelj javnega nastopanja Ian Scott za prebijanje ledu in vzpostavitev kontakta s publiko na svojih seminarjih pogosto pove naslednjo zgodbo:

Zato, da danes stojim pred vami s ponosom ter celo vrečo znanja in izkušenj, ki jih bom z veseljem delil z vami, sem moral v preteklosti doživeti najbolj ponižujoč trenutek v življenju. V mladosti sem bil zelo živahen in razigran fant, nato pa je pri mojih 15 letih nenadoma z vso močjo udarila puberteta in naenkrat sem postal skrajno sramežljiv. Kot da ni bilo že to v vsakdanjem življenju dovolj, sem v osmem razredu odkril, da sem razvil še en talent, in sicer neizmeren strah pred javnim nastopanjem. S tem dejstvom sem se seznanil na dan, ko bi morala skupaj s prijateljem predstaviti najino seminarsko nalogo o Afriki, vendar se je predstavitev iztekla tako, da sem spregovoril cele tri besede: „Daj ti govori!“ S potnim čelom in prestrašenim pogledom sem sošolcu predal še svoje zapiske in nato stal pred tablo kot kup nesreče.


Vendar je bil najhujši dan šele na poti. V naslednjih dveh letih sem se nastopom uspešno izogibal, vse dokler nismo v tretjem letniku dobili predmeta, kjer je bil pogoj za pridobitev ocene javna predstavitev raziskovalne naloge. Skušal sem izprositi od učitelja opravičilo, da mi ne bi bilo treba nastopati, vendar za moje domnevne težave ni imel posluha in tako je napočil dan, ko sem moral pred 32 zdolgočasenimi sošolci in sošolkami predstaviti svoje delo. Pred tablo sem prišel popolnoma tresoč in prepoten ter začel dobesedno jecljati naslov svojega dela. Sošolci so me presenečeno opazovali, moje stanje pa se je iz minute v minuto poslabševalo. Roke, v katerih sem držal liste, so se mi tako tresle, da sem moral liste držati z vso močjo, saj bi mi sicer odleteli naokrog. Nato je začel mutirati še moj glas in na sredini predstavitve se je že izgubljal v glasnem smehu sošolcev, tako da je moral učitelj mojo predstavitev prekiniti. Počutil sem se grozno in doma sem se prvič, odkar nisem bil več majhen deček, pred mamo razjokal. Mama je sočutno prisluhnila moji zgodbi, na koncu pa mi je v smehu rekla: „Naslednjič, ko boš v podobni situaciji, se v mislih prestavi med občinstvo, poglej samega sebe in se začni samemu sebi smejati. Daj no, predstavljaj si, kako smešen si bil videti, a ni to zabavno.“ Ob njenem sproščenem pristopu, ko je znala situacijo, ki se mi je zdela obupna, prestaviti v nov kontekst, sem se počutil mnogo bolje. Vseeno sem še z nekoliko tesnobe rekel: „Ampak mučno mi je jutri stopiti pred sošolce, ker se mi bodo vsi smejali.“ Mama mi je z nasmeškom odvrnila: „Smej se z njimi in v trenutku boš tudi sprejet nazaj mednje.“


Naslednji dan sem nekoliko plašen vstopil v razred in sošolec je v smehu pristopil in vprašal: „Kdaj bo pa tvoj naslednji nastop?“ „Med odmorom“ sem rekel in se nasmehnil. Ko je zvonilo, sem stopil pred razred in roke so se mi ponovno začele tresti. Vsi so se ozrli vame, jaz pa sem (na začetku s prisiljenim) nasmeškom na obrazu začel: „Prinesite mi čopič in papir, ker se mi, kadar stojim pred vami, roke tako tresejo, da bi zagotovo lahko narisal čudovito impresionistično sliko. Če uspem še glas zmutirati tako kot včeraj, lahko zraven še pojem in to bo najunikatnejši nastop daleč naokrog.“ Sošolci so se glasno smejali in mi zaploskali, od tistega dne dalje pa sem se svojim spodrsljajem vedno znal nasmejati. Ugotovil sem, da smeh moje spodrsljaje odpihne, še preden oni uspejo odpihniti mene.


Danes želim tudi vam pokazati, da pomeni doživljati spodrsljaje biti človek ...“

Ni komentarjev:

Objavite komentar