Okrajšave, kratice in krajšave

Kratica je v SSKJ definirana kot „ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov“ (SSKJ, 2000). Kratice navadno pišemo z velikimi črkami (npr. RS, EU, RTVS, STA, LPP, BTC, SNG), v nekaterih primerih pa lahko prehajajo med navadna lastna imena (Nasa; Tam, Nama, Peko) in jih pišemo ter sklanjamo po običajnih sklanjatvah.

Ustrezen zapis in sklanjanje kratic

Pri sklanjanju kratic, ki jih pišemo z velikimi črkami, imamo dve možnosti:

• za vezajem dodamo končnico z malimi črkami (v BTC-ju, za SNG-jem),
• sklanjamo z ničto končnico (v BTC, za SNG).

* Kadar se končnica končuje na nenaglašeni samoglasnik, lahko sklanjamo besedo z običajnimi končnicami in jih zapišemo brez posebnih znamenj (Unesco, Unesca / UNESCO, UNESCA)

Krajšave

Krajšanje besed pripomore h gospodarnejši rabi jezika, s stališča copywritinga pa je uporaba krajšav dobrodošla tudi kot sredstvo za zmanjševanje občutka o ponavljanju besed (včasih smo prisiljeni večkrat uporabiti določeno daljšo besedo ali besedno zvezo, kar pri bralcu hitro vzbudi občutek, da dolgovezimo, medtem ko uporaba krajšav ta občutek bistveno zmanjša).
Kadar uporabljamo neustaljene krajšave, jih moramo na začetku besedila ustrezno pojasniti.

Seznam pogostih krajšav: