Vikanje in tikanje

V slovenskem jeziku so razmejitve med tikanjem in vikanjem razmeroma jasne in glavna razlika med obema je sledeča:

tíkati 1 -am nedov. (i) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine: bil je v dvomih, ali naj jih tika ali vika; dovolila mu je, da jo tika; z vsemi se tika ♪

víkati -am nedov. (i) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪

Pri tikanju torej uporabimo 2. os. ednine: Tine, mi boš kmalu prinesel knjigo?
Pri vikanju uporabimo 2. os. množine m. spol: Robert, boste zvečer prišli na srečanje?

Pravila za vikanje oziroma tikanje

Z uporabo vikanja oziroma tikanja v slovenskem jeziku izražamo medsebojna razmerja, generacijska razmerja, prijateljske vezi, poslovne vezi, v večini primerov pa je vikanje razumljeno tudi kot izraz spoštovanja.

Glede rabe tikanja po bontonu veljajo pravila, ki jih usmerjajo nadrejenost, spol in starost. Starejša oseba vedno predlaga tikanje mlajši osebi, v odnosu gospod–gospa tikanje vedno predlaga gospa, v odnosu nadrejeni–podrejeni pa tikanje predlaga nadrejeni.