Tako kot pri citiranju obstajajo tudi pri navajanju referenc različna pravila, vendar je v večini primerov ustrezna kar osnovna oblika, ki jo bomo predstavili.
Splošno uveljavljena oblika navajanja referenc:
(Zupan 2004: 36)
Oglejmo si primer navedenke oz. reference v konkretnem besedilu:
Pesnik pravi, da napisano prebere tolikokrat, dokler »se stavki ne utrudijo in ne izginejo« (Zupan 2004: 59). Njegova vizija življenja je drugačna, saj je prepričan, da je »treba uživati v najmanjših / detajlih vsakdana« (Zupan 1991: 41), o čemer pogosto piše tudi njegov najljubši pesnik William Carlos Williams.
Kadar se znajdemo v zagati, ko se navedenke navezujejo na več različnih del istega avtorja, ki so tudi izšla istega leta, v zapisu preprosto ločimo obe deli:
(Zupan 2003a: 16)
(Zupan 2003b: 97–113)
V strokovnih besedilih moramo biti pri navajanju tujih misli dosledni in jih v svojem pisanju jasno označiti, saj tako povečamo kredibilnost in strokovnost svojega besedila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar