Strani

petek, 26. februar 2010

Tremo slovnične orehe (1. del)

Se tudi vam zdi, da je slovenska slovnica težka in imate občutek, da se pravila neprestano spreminjajo in jim komaj sledite? Ravno zato bomo v naslednjih tednih podali odgovore na 10 najpogostejših slovničnih dilem, s katerimi se pri pisanju srečujete.
Vabljeni ste, da vprašanja o primerih, ki jih bomo morda izpustili, pošljete na email naslov pisanje.besedil@gmail.com ali vprašate v komentarjih.

1. Se pišejo prazniki z veliko ali malo začetnico?

V slovenski slovnici in pravopisu je ta dilema razrešena in jasno opredeljena, vendar nejasnosti izvirajo izpred nekaj desetletij, ko so se prazniki pisali z veliko začetnico. Saj veste, navada je železna srajca, zato sem prepričana, da še vedno vsako leto prejmete vsaj eno voščilnico z lepimi željami za Božič, Novo Leto, Novo leto ali celo Božične Praznike.

Vsi prazniki se pišejo z malo začetnico, razen ko so njihova imena izpeljana iz osebnih imen ali priimkov (Prešernov dan in Marijino vnebovzetje). Primeri: prvi maj, dan slovenske državnosti, jurjevo, silvestrovo, pust, novo leto, jožefovo, božič, velika noč.

2. „Pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače.“
„Kaj pa pred IN?“

V tem primeru žal samo enega pravila ni, vendar nikakor ne gre za tako kompleksna pravila, kot si mnogi predstavljajo in tudi ne za nekakšno posebnost, kot radi odmahnemo z roko.


Začnimo z najenostavnejšim pravilom: pred veznikom in sicer vejica vedno JE, tu ne morete zgrešiti.

Drugo pravilo je, da vejico pred in pišemo, ko je med dva glavna stavka vrinjen odvisnik. Po domače: glavna stavka sta tista, ki lahko stojita samostojno, torej lahko vsakega izmed njiju posebej zaključimo s piko.

Primer: Moj prijatelj je res prišel in mi takoj ponudil pomoč.
Lahko ga pretvorimo v: Moj prijatelj je res prišel. Takoj mi je ponudil pomoč.

Vrinjeni odvisnik, ki povzroči vejico pred in, boste prepoznali tu:
Moj prijatelj je res prišel, kdo bi si mislil, in mi takoj ponudil pomoč.
(Kdo bi si mislil ne more stati samostojno, zato je odvisnik).

Tretje pogostejše pravilo je, da pišemo vejico pred in, kadar stoji skupaj s podrednim veznikom (ko, če).
Primer: Slona je prijel za trobec, in ko je ta poskusil zatrobiti, mu je čez gobec zavezal robec.

To je nekaj najpogostejših primerov pisanja vejice pred in, če pa naletite še na kaj specifičnega, kjer ste v dilemi, se nam oglasite na email naslov pisanje.besedil@gmail.com ali v komentarjih.

3. Kako se sklanjajo ženski in moški priimki?

Tukaj je odgovor zelo enostaven:
moške priimke sklanjamo, ženske pa ne.

Torej:
Janez Novak – Janeza Novaka – Janezu Novaku
                                vs.
Marija Novak – Marije Novak – Mariji Novak

Izjema so priimki, kot so Medvedjeva, Izmajlova … kjer se sklanja tudi priimek, torej: Manca Izmajlova - Mance Izmajlove - Manci Izmajlovi

6 komentarjev:

  1. V medijih se pogosto pojavlja napaka pri Nusi Derenda :) Pri praznikih pa bi omenil, da se samo dva praznika piseta z veliko, in sicer Presernov dan ter Marijino nebovzetje :) Tako si bo lazje zapomniti :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Tako je, pravzaprav sta res edina praznika, ki se pišeta z veliko začetnico. Zaradi boljše preglednosti sem tudi v glavnem tekstu to spremenila.

    Še kakšni namigi, mnenja in komentarji so več kot dobrodošli :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj pe te fore: gremo v Norveško, na Norveško; prosto po Prešernu?

    OdgovoriIzbriši
  4. Podobna dilema v/na se pojavlja tudi pri primerih: v/na Dansko, Kitajsko, Hrvaško ... Slovenski pravopis to rešuje z ločitvijo na dve rabi:

    1. v Norveški / v Kitajski
    2. na Norveškem / na Kitajskem

    Tudi pri našem primeru bi torej moralo biti grem v Norveško, v Kitajsko ... vendar v slovenšini prevladuje raba s predlogom na Norveško, na Kitajsko, na Hrvaško (to potrjujeo tako iskalniki kot korpusi). Očitno se oblika pomeša z našim drugim primerom (na Norveškem, na Kitajskem).

    Odgovor je torej, da naj bi bilo po pravopisu ustrezneje uporabiti predlog v, vendar je glede na ustaljeno rabo dopustna uporaba predloga na.

    OdgovoriIzbriši
  5. Pri naštevanjih v alineah- ali je na začetku velika začetnica in na koncu pika?

    OdgovoriIzbriši
  6. Vesna:
    Pravilo, ki ste ga omenili, velja, kadar v alinejah nizamo celotne povedi. Takrat je vsaka alineja pravzaprav stavek oz. poved zase, zato jo začnemo z veliko začetnico in končamo s piko.

    Drug primer pa so alineje, ki skupaj tvorijo eno poved, npr.:

    Za učinkovito pisanje besedil moramo upoštevati:
    - vrsto besedila (vpliva na celosten slog pisanja),
    - ciljno publiko (upoštevanje njihovih potreb in želja),
    - medij, v katerem bo besedilo objavljeno.

    Kot vidite, bi lahko zgornje besedilo napisali tudi brez alinej, zato posamezne elemente pišemo z malo začetnico in jih ločimo z vejico.

    OdgovoriIzbriši